Pojem estetika izhaja iz grške besede aistetikós, kar pomeni čuten, zaznaven.
Platon je eden največjih estetov iz antične Grčije in ga imamo za prvega ustanovitelja estetike kot nauka o lepem.
- zakonitost (povezava različnih delov v nerazumljivo lepoto),
- simetrijo (načelo, ki združuje mnogo v eno→enotnost mnogega),
- in omejitev (srednja mera).
Grški filozof DEMOKRIT iz 4. st.p.n.št. je učil, da je lepota v enotnosti mnogega, če so deli v pravilnih razmerjih, pravo razmerje pa je med preveč in premalo = srednja mera – RAVNOVESJE.
Besedo je prvi uporabil nemški filozof in ustanovitelj študija estetike Alexander Gottlieb Baumgarten je leta 1735 napisal “Aesthetica”. Nanaša se na samostalnik, ki pomeni »ta, ki apelira na čute«, je vse kar poživlja ali povzdigne posameznika. Predmet estetike je lahko oblika dela in tudi vsebina. Baumgarten si je estetiko zamislil kot vedo o čutnemu spoznanju. Za njega je lepo povsem odvisno od razvojne stopnje duševnosti, zato je zanj lepota pot k resnici.
Kant še ohranja ta pomen posredovanja čutno danega (transcedentalna estetika). S tega vidika predstavlja prelom Hegel, ki estetiko poveže s človekovim duhovnim ustvarjanjem.
Kar se tiče lepote, je sam Platon napisal naslednje: “Če obstaja razlog, zakaj se splača živeti, potem je to opazovanje lepega.”
Moč lepote je fascinantna izkušnja, čeprav ni vedno popolnoma razumljena. Čut za lepoto se ne rabimo učiti in ga imajo že majhni otroci, čut za lepoto ni tuj nobenemu človeku.
Lahko bi rekli, da je lepota nekakšen eliksir, ki nam ne daje le trenutnega zadovoljstva, ampak je povezana z globljim občutkom sreče.
Kot piše Stendhal: “une promesse de bonheur” = “Lepota je razglasitev sreče.”
Občutek lepega predpostavlja in išče en subjekt, ki je sposoben zaznati in hkrati občutiti zadovoljstvo, pa tudi en objekt, namen in resničnost tega občutka, to je tisto, kar te občutke vzbuja.
Estetika je nauk o lepem.
Viri:
sl.wikipedia.org/wiki/Estetika
https://studentski.net/gradivo/ulj_fif_uz1_zge_sno_zapiski_01