Kaj je sploh počutje?

V našem telesu se odraža naše počutje.

Počutje bi lahko definirali kot stanje, kako ti skozi um definiraš kako čutiš. Če je tvoje telo vrženo iz homeostaze, se počutiš slabo ali dobro. Vsi težimo k dobremu počutju, celo naši možgani so narejeni tako, da si zapomnimo kaj nam sproža dobre občutke in strmimo k še več tega. Ampak življenje je ravnovesje.

Današnja družba je naravnana k takojšnjim rezultatom in pozitivni mislelnosti. Kako lahko to na tebe vpliva slabo, na tvoje slabo počutje?

Tvoje telo ti lahko sporoča, da mu nekaj ne ustreza skozi določene signale – občutke v telesu. Če tvoj um preglasi, ne upošteva telesa, ker se želi fokustirati na bolj pozitivno, se začne v tvojem telesu dogajati kaos.

Kaj je občutek, zaznava, čustvo, razpoloženje…?

Zadnja leta bolj podrobno raziskujem kaj dejansko je občutek in kaj je čustvo in tako kot pri opredeljevanju občutka in čustev,  kot tudi pri definiciji prihaja do marsikaterih nasprotji. V tem članku je povzeto to, kaj si jaz razlagam o vsem glede na anatomijo, fiziologijo in biologijo telesa, povzeto po različnih avtorjih.

Naši čuti zaznavajo vse kaj se dogaja v okolju. Preko njih sprejemamo informacije iz okolja. Tem čutom pravimo specialna čutila, 5 osnovnih čutov. Naše telo pa vsak trenutek zaznava tudi vse spremembe v notranjosti, zato imamo več kot 5 čutov.

Občutenje je proces  sprejemanja dražljajev skozi čutila in njihove pretvorbe v živčno vzburjenje. Proces  organizacije in interpretacije občutkov oz. informacij, ki jih sprejmemo s čutili pa je zaznavanje. Tako se pri nastanku zaznav prepletata dva procesa, ki ju je nemogoče povsem razmejiti oziroma določiti kje se konča eden in začne drugi, in to sta občutenje in zaznavanje. 

Občutenje in zaznavanje omogočata povezavo med živim bitjem in njegovim okoljem. Posredujeta nam informacije iz okolja in omogočata ustrezno odzivanje nanje ter nam na ta način zagotavljata preživetje.

OBČUTEK IN ZAZNAVA

Občutek je informacija o svetu

Dražljaj – informacija

V vsakem trenutku dobivamo nešteto različnih informacij iz okolja v telo. Naše telo vsak trenutek skenira kaj se dogaja v okolju in kaj se dogaja v telesu.

Dražljaji so energetski procesi, ki posredujejo informacije iz zunanjega in notranjega okolja. 

Dražljaje sprejemamo s čutili ali čutilnimi organi oz. natančnjeje z čutilnimi ali senzoričnimi receptorji, ki te dražljaje  sprejemajo in jih pretvorijo v živčne impulze.

Čutilni ali senzorični receptori so detektorji fizikalnih in kemijskih sprememb v našem okolju. Senzorični receptor je specifičen del čutila, del celične membrane ali posamezne čutilne celice, povezane z nevroni.

Čutilni ali senzorični receptor je struktura v živčnem sistemu, ki prepozna dražljaj iz okolice ali znotraj organizma in ga pretvori v elektrokemični potencial – živčno vburjenje. Ta elektrokemični potencial se nato v obliki akcijskih potencialov prenese do efektorskih celic ali ustreznih centrov v osrednjem živčevju.

Število dražljajev, na katere smo lahko hkrati pozorni, je omejeno.

Pozornost:

Čim bolj je dražljaj intenziven, tem bolj se vrtne v zavest. Čim bolj se spremeni naša notranjost – tem bolj si zapomnimo.

Šibki dražljaji zbudijo pozornost, če trajajo dovolj dolgo ali se pogosto ponavljajo ali so kontrast drugim.Potrebe in motivi usmerjajo pozornost. Ljudje smo pozorni na stvari, kijih potrebujemo ali si jih želimo. Motivacija vpliva tudi na trajanje pozornosti.

Čustva podobno kot motivi usmerjajo pozornost in pa na obseg pozornosti. To kaj je za nas čustveno pomembno, bolj smo pozorni).

Pričakovanje poveča obseg pozornosti, močna čustva in afekti pa pozornost zožijo zgolj na določen vidik situacije.

Se pravi, da lahko umsko, z namenom, povečamo pozornost da opazimo, zaznamo dražljaje (informacije), ki so za nas pomembne. Trauma pa nam zoži zaznavanje dražljajev.

Razlikujemo različne vrste dražljajev:

• svetlobne,
• mehanske,
• toplotne,
• kemične.

Zaznava (občutek) – perception – zavedanje učinkov enega ali več čutilnih dražljajev.

Človek ima na voljo pet čutov: okus, vonj, vid, sluh, tip. Čutilo – organ za sprejemanje dražljajev

Čeprav poznamo 5 specialnih čutil, je v našem telesu mnogo čutilnih receptorjev.

Fiziološki vidik procesa zaznavanja lahko opišemo takole:

Določeno vrsto dražljajev iz zunanjega okolja ali notranjosti telesa sprejme ustrezno čutilo, v katerem so čutnice -čutilni receptorji, ki pretvorijo dražljaje v živčno vzburjenje. Iz čutil potuje vzburjenje po senzornih živčnih vlaknih v možgansko skorjo, najprej v primarna senzorna središča, ki sprejemajo  in obdelujejo informacije, ki prihajajo iz čutil  in nato v asociacijska središča.

V primarnih senzornih središčih nastane občutek – doživetje, ki nastane zaradi delovanja dražljajev na čutilo.

V asociacijskih središčih, ki so poleg različnih primarnih senzornih središč, pa se posamezni občutki medsebojno povežejo in uskladijo z informacijami iz spomina v smiselno celoto, v zaznavo (Kompare idr., 2009).

Slovar slovenskega knjižnjega jezika pravi takole:

1.občútek -tka m:

Iz tega lahko povzamemo:

Telo neprestano čutno dojema okolje (občutek) . In JAZ sem tista, ki to ZAVESTNO zazna (zaznava). 

Da nastanek občutek in potem zaznava, morajo biti izpolnjeni štirje pogoji, in sicer:

1. Obstajati mora dražljaj.
2. Obstajati mora ustrezno čutilo, v katerem so ustrezni receptorji, k pretvorijo dražljaj v živčno vzburjenje.
3. Obstajati mora ustrezna senzorna pot oziroma senzorna živčna vlakna, po katerih se vzburjenje prenese iz receptorjev v središča v možganski skorji.
4. Obstajati mora središče v možganski skorji. Najprej primarna senzorna središča, kjer nastanejo občutki.
5. Potem pa še asociacijska središča, kjer nastanejo zaznave.

Občutki se med seboj razlikujejo po:

1. KAKOVOSTI – Kakovost občutkov je kvaliteta občutka npr. imamo vidne, slušne, tipne,…
2. INTENZIVNOSTI – Intenzivnost občutkov je odvisna od intenzivnosti dražljajev, saj močnejši dražljaji izzovejo močnejše občutke. Dražljaji izzovejo občutke šele takrat, ko so dovolj močni. Pri jakosti dražljaja ločimo spodnjo in zgornjo mejo dražljaja. Pod spodnjo mejo občutka ni, takemu dražljaju pravimo podpražni dražljaj. Ločimo tri prage občutkov in sicer absolutni prag, diferencialni ter terminalni prag občutkov.
   Absolutni prag je najmanjša dražljajska energija, ki je potrebna, da nastane občutek.
   Diferencialni prag je sprememba dražljajske intenzitete, ki sproži komaj zaznavno razliko v občutku.
   Terminalni prag je meja, nad katero dražljaja ne občutimo več oz. se zaznave določene senzorne modalnosti spremenijo v zaznave druge senzorne modalnosti, največkrat v bolečino.
3. TRAJANJU – Občutljivost čutil se spremeni (največkrat zmanjša), ko nanje deluje dražljaj dalj časa. Temu pravimo senzorna ali čutna adaptacija, ko se čutilo privadi na določen dražljaj, zato kljub draženju občutka ni več, npr. ure na roki ne čutimo (Kompare, 2011).

Občutek je telesni odziv na čustvo. Lahko rečemo, da so zavedanje tistega, kar se dogaja v našem telesu, ko doživljamo določeno čustvo. So tudi zaznave, ki nastanejo z draženjem čutil. So VES ČAS PRISOTNI, zagotavljajo neposredni stik z zunanjim svetom in tudi nadzor nad notranjim telesnim stanjem. PRIMER OBČUTENJA OBČUTKOV: napetost in bolečina v nekem organu lahko razložimo kot znak bolezni, kar lahko spodbudi nastanek čustva strahu za lastno zdravje.

Čutnice povezujejo osrednje živčevje z notranjim in zunanjim okoljem

Čutilne celice zaznavajo različne oblike energij iz okolja (kemična, svetlobna, mehanska in druge energije).Te energije/informacije organizem primerno obdela in se nanje ustrezno odziva. – Celice, ki pretvarjajo energijo različnih dražljajev v vzburjenje imenujemo čutilne celice (receptorske celice). – Poznamo dve vrsti čutilnih celic: Primarne čutilne celice (primarne čutnice): razvile iz živčnih celic, imajo dolge izrastke, ki potekajo od obrobja telesa do osrednjega življenja. Sporočila v osrednji živčni sistem v celoti prenašajo same. Sekundarne čutnice: razvile iz posebnih kožnih celic, za prenos sporočil potrebujejo posrednike. Vloga: pretvarjanje dražljajev v tako obliko, ki je dovzetna za druge živčne celice. – Vzburjenje, ki nastane v sprejemnem delu čutnice, nima oblike akcijskega potenciala, ima različne velikosti. Čim močnejši je dražljaj, tem večja je sprememba potenciala – Čim večji je dražljaj, tem večji je receptorski potencial, zato pa je tudi večje število akcijskih potencialov. – Jakost dražljaja je kodirana s številom akcijskih potencialov v določenem času.

Ena od temeljnih lastnosti čutilnih sistemov je, da se prilagajajo.

Če je dražljaj premočan, ga na različne načine skušajo zmanjšati, če je pa preslaboten, pa prilagodijo tako, da k čutilnim strukturam spustijo čim več dražilne energije. Temu procesu rečemo čutilna adaptacija. – Če jih draži stalno enako velik dražljaj, je na začetku draženja odgovor celice vedno večji kot pa na koncu, ker se celica sčasoma prilagodi. (Nekatere čutnice za dotik se prilagodijo zelo hitro, ker so njihovi občutljivi živčni končiči obdani s koncentrično razporejenimi membranami, ki poskrbijo za to, da se prenese na sprejemni del čutnice samo začetek in konec pritiska. Zato se zelo hitro navadimo na stalne pritiske, občutimo pa jih samo takrat, ko pride do spremembe. Npr. ne čutimo obleke. Druge čutnice, npr. za svetlobo, se prilagajajo izredno počasi.)

Čutnice povezujejo osrednje živčevje z notranjim in zunanjim okoljem – Čutilne celice zaznavajo različne oblike energij iz okolja (kemična, svetlobna, mehanska in druge energije).Te energije/informacije organizem primerno obdela in se nanje ustrezno odziva. – Celice, ki pretvarjajo energijo različnih dražljajev v vzburjenje imenujemo čutilne celice (receptorske celice). – Poznamo dve vrsti čutilnih celic: Primarne čutilne celice (primarne čutnice): razvile iz živčnih celic, imajo dolge izrastke, ki potekajo od obrobja telesa do osrednjega življenja. Sporočila v osrednji živčni sistem v celoti prenašajo same. Sekundarne čutnice: razvile iz posebnih kožnih celic, za prenos sporočil potrebujejo posrednike. Vloga: pretvarjanje dražljajev v tako obliko, ki je dovzetna za druge živčne celice. – Vzburjenje, ki nastane v sprejemnem delu čutnice, nima oblike akcijskega potenciala, ima različne velikosti. Čim močnejši je dražljaj, tem večja je sprememba potenciala – Čim večji je dražljaj, tem večji je receptorski potencial, zato pa je tudi večje število akcijskih potencialov. – Jakost dražljaja je kodirana s številom akcijskih potencialov v določenem času.

Podzavest sprejema … informacij

Zavest pa samo … informacij. Če to ponazorimo s primerom:

Če gledamo sliko, ki ima …

(Bruce Lipton).

Bruce pravi, da se je občutek razvil kot komunikacija celic v telesu. Tako vse celice vedo kaj se dogaja zunaj ali znotraj nas.

Dražljaji so hrana za živčni sistem. Vsak delček kože, mišica, sklep, vitalni notranji organ in vsak zunanji čutilni organ pošiljajo možganom senzorne informacije. Vsak dražlaj predstavlja informacijo, ki jo možgani obdelajo in nanjo odgovorijo s prilagoditvijo telesa in misli v skladu z informacijo. 

Občutki so zavestne izkušnje, ki jih čutimo kot fizične senzacije v našem telesu. Tako kot občutimo lakoto in bolečino, lahko občutimo radost, ljubosumje, itd. Občutku lahko rečemo tudi čustvena izkušnja ali odziv.

Lahko rečemo, da je občutek zavedanje tistega, kar se dogaja v našem telesu, ko doživljamo določeno čustvo.

Posamezno čustvo lahko spremlja več različnih čustvenih odzivov – občutkov.

ČUSTVA SO ZBIR PSIHOLOŠKIH STANJ, ki vključujejo: ­

subjektivno doživetje, ­

vedenjski ali izrazni odziv (npr. obrazni, telesni, verbalni )

in ­ fiziološki odziv (npr. srčni utrip, dihanje).

Čustva so ODZIV posameznika na DOGAJANJE, ki ga le-ta ocenjuje za POMEMBNEGA. GRE ZA SUBJEKTIVNI ODZIV: odzovemo se, ko je vzdražen oz. izzvan sistem vrednot ODZIVAMO SE NA: zaznano sedanjost – priklicano preteklost – zamišljeno prihodnost Čustva sami ustvarjamo v skladu s svojimi prepričanji. Močno so povezana s spominom in izkušnjami. Če se vam je nekoč zgodilo nekaj slabega, bo vaš čustveni odziv na isti dražljaj verjetno še bolj močan. Bolj ko nam je nekaj pomembno, INTENZIVNEJŠA ČUSTVA DOŽIVLJAMO. Ko se uresničuje naš cilj, želja, vrednota se odzovemo s t.i. PRIJETNIMI ČUSTVI. Ko ocenjujemo, da so naši cilji (želje, vrednote) ogroženi doživljamo t.i. NEPRIJETNA ČUSTVA. PERCEPCIJA/DOJEMANJE/SODBA, ki nas je privedla do posameznega čustva, je lahko napačna oziroma omejujoča. Previdni moramo biti, da ločujemo čustva od percepcij in da ne sodimo svojih ali tujih čustev kot napačnih ali nesprejemljivih, ne glede na to kakšna so. Situacije, ki jih doživljamo, vedno ponotranjamo skozi sito čustvene podlage odnosa.

FUNKCIJA ČUSTEV FUNKCIJA ČUSTEV je v svojem bistvu vselej usmerjena v PRILAGODITEV (ADAPTIVNA FUNKCIJA). Vsako čustvo, bodisi prijetno, bodisi neprijetno ima svoj namen. Končni cilj je mobilizacija za določeno vrsto dejavnosti, kateri namen je prilagoditev spremembam v zunanjem svetu. POMEN NEKATERIH ČUSTEV: VESELJE nam sporoča, da smo zadovoljili neko svojo pomembno željo, nekaj smo dosegli, kar smo si želeli. STRAH nam sporoča, da smo ogroženi in nas pripravlja na umik iz situacije. JEZA nam sporoča, da se z nekom ali nekim vedenjem drugega ne strinjamo; nekdo je prestopil naše meje. ŽALOST nam sporoča, da smo nekaj/nekoga pomembnega izgubili in nas pripravlja, da se počasi poslovimo

Beseda je zgolj dražljaj, na katerega se lahko tisti, ki mu je namenjena, odzove s takšnim ali drugačnim čustvom ali pa celo ostane ravnodušen. Naša čustva so torej »izzvana« z besedami drugih ljudi, ne morejo pa biti »povzročena« s tem, kar nam drugi rečejo. SAMI SE ODLOČIMO, ALI IN KAKO SE BOMO ODZVALI NA NEK DRAŽLJAJ.

IZRAŽANJE IN PREPOZNAVANJE ČUSTEV Izražanje čustev je najpomembnejši del nebesedne komunikacije. Človek čustva izraža besedno in nebesedno. Čustva se izrazijo v našem glasu/govoru, gestah, vedenju, mimiki na obrazu. Sposobnost zavedanja in ustreznega izražanja svojih čustev je zelo pomembna socialna spretnost. POMEMBNO: ne rabimo vedno izraziti čustva, ker to ni njegov namen, temveč je namen, da se prilagodimo na neko spremembo. Tvegano pa je, če zelo redko ali nikoli ne izrazimo čustev, ker ko ta izbruhnejo, bodo izbruhnila na intenziven način (»dvignilo mi je pokrov«, »prekipelo mi je in sem pobesnel/a«..). “BRANJE” LASTNIH ČUSTEV Kako lahko prepoznamo svoja čustva? Za prepoznavanje čustev je ključnega pomena, da znamo SVOJO POZORNOST OBRNITI IZ NAŠE GLAVE V NAŠE TELO. To zahteva sposobnost opazovanja lastnih odzivov in natančnega opisa konteksta čustvenega pojava.

Vsaka funkcija v našem telesu ima določen pomen. Tako je tudis čustvi. Tu so zato, da nas varujejo, nas opozarjajo, nas ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju. Če čustva niso izražena, se nalagajo v telesu v obliki nemira, strahov, mišične napetost in psihosomatskih simptomov (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu, visok pritisk).

Pomembno je vedeti, da namen čustev ni njihovo izražanje, temveč prilagoditev na pomembne spremembe

ČUSTVA SO LAHKO »NALEZLJIVA« – zrcalni nevroni

Če smo blizu nekomu, ki joče, obstaja velika možnost, da tudi sami postanemo žalostni. Ljudje, ki imajo fobije ali trpijo za anksioznimi motnjami, so navadno še posebej dovzetni za to, da vežejo nase občutke drugih. Bolj, ko se naučimo prepoznavat in se soočat s svojimi čustvi in se z njimi počutimo udobno, bolj smo odporni na občutke drugih.

MIMIKA OBRAZA VPLIVA NA ČUSTVA – telesni spomin – somatika

Dokazano je, da lahko z uporabo obrazne mimike izzovemo čustva ali pa jih spremenimo. Oseba, ki se trudi smejati, bo manj žalostna od osebe, ki se ne trudi.

UBESEDITI ČUSTVO POMAGA PRI SAMOKONTROLI Raziskave kažejo, da opisovanje jeza in strahu pomagalo pri samokontroli. Enostavno dajanje čustev v besede aktivira možganski nadzorni sistem (zaviranje) in zmanjšuje čustvene reakcije.

Čustva so energija

Energija se med drugim odraža tudi v čustvih. Čustva so naš specifičen odnos do sebe, do drugih ljudi, predmetov, pojavov ali stanj, v katerih se znajdemo. Doživljamo jih kot sestavni, neločljivi del nas samih. Medtem ko se z njim istovetimo, pogosto postanemo to čustvo. Za osebo, ki jo pogosto vidimo v čustvu jeze, bomo rekli, da je jeznoritež, ker imamo takšne izkušnje z njo, če pa smo mi ta oseba, bomo imeli občutek, da smo se razjezili, ker nas je nekaj razjezilo.

A pogosteje kot se jezimo, lažje nas je razjeziti. Zakaj? Ali to pomeni, da se vsa čustva kopičijo v našem telesu in nas je vsakič lažje iztiriti? Kje se kopičijo? Tradicionalna kitajska medicina razlaga povezavo med čustvi in delovanjem naših organov. Čustvo je energijski dogodek, ki povzroča naraščanje energije v določenem delu telesa, odvisno od tega, za katero energijo gre.

»Pretirana ali potlačena čustva porušijo ravnovesje, ki moti delovanje telesa,«

»Čustva sama ne pomenijo neravnovesja v telesu. So pa lahko pretirana ali pa jih ne doživljamo zaradi kakšnega travmatskega dogodka (jih potlačimo) in zaradi tega pride do porušenega ravnovesja. Sreča in blaginja npr. predstavljata pozitivno čustvo, dokler to ni pretirano in preide v vzhičenost, kar lahko povzroči hitrejše bitje srca, visok krvni tlak in posledično (zelo karikirano) povzroči srčni zastoj. Tako pozitivna kot negativna čustva so še vedno čustva, potreben je le nadzor – da ne pride do presežka tako enega stanja (pozitivnega, npr. sreče) kot drugega (negativnega, npr. občutka nesreče in žalosti). V kitajski medicini ni nič samo belo ali črno, vse je treba gledati s stališča nenehnega medsebojnega sodelovanja. Strah ni nujno negativno čustvo, saj je določena mera strahu potrebna, da se zavarujemo pred nevarnimi okoliščinami. Pomembno je obvladovanje čustev, da ne pride do odklonov in da se, kadar do tega pride, ne prepuščamo določenemu čustvu (tako pozitivnemu kot negativnemu) predolgo, saj to lahko vodi v neravnovesje in posledično v bolezen določenega organa.«

Čustva so predvsem iracionalen odziv, odvisen od okolja, temperamenta in človekove konstitucije. Kažejo se tudi navzven: znanstveno je potrjena povezava med obrazno mimiko in izražanjem čustev, dokazano pa je tudi, da lahko z uporabo obrazne mimike izzovemo čustva.^{[navedi vir]} Oseba, ki se trudi smejati, bo manj žalostna od osebe, ki se ne trudi.

Čustva se z odraščanjem naučimo izražati in prepoznavati. Sposobnost prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja čustvenih odzivov pri sporazumevanju označujemo z izrazom čustvena pismenost. Čustveno opismenjevanje je za socializacijo posameznika zelo pomembno.

Pri ljudeh, ki svoja čustva pretirano zavirajo, se lahko pojavijo različne bolezni. Po drugi strani se je izkazalo, da vročekrvne ljudi z izbruhi močne jeze bolj ogrožata visok krvni tlak in srčni infarkt. Ustrezno ravnanje s čustvi je torej pomembno tudi z vidika zdravja.

Zatrta čustva namreč  vplivajo na naše psihofizično zdravje.

Če velikokrat zatremo svoja čustva, čez čas pride do težav z njihovim  prepoznavanjem.

Če se proces zatiranja čustev začne že v otroštvu, velikokrat odrastemo nepovezani s svojimi čustvi, kar pa lahko vodi v depresivna stanja in anksiozne motnje.

Nemalokrat smo zmedeni in sploh ne vemo točno kaj čutimo.

Včasih se zgodi, da začutimo novo čustvo, ki ga do tedaj nismo poznali. Zato se ga ustrašimo in ne vemo točno na kakšen način se z njim soočiti.

Ker je za našo dobrobit ključno, da znamo dobro predelati svoja čustva, je prvi korak njihovo prepoznavanje.

Nevroznanstvenica Lisa Feldman Barrett, ki v knjigi How Emotions are Made: The Secret Life of the Brain (Houghton Mifflin Harcourt, 2017) trdi, da je klasično razumevanje čustev celo povsem napačno.

Po njenem prepričanju čustva niso vrojeni avtomatski odzivi telesa na nove čutne zaznave in misli, ampak emocije možgani neprestano izgrajujejo na osnovi izkušenj in predvidevanja. Prav tako pravi, da če se še tako trudimo, nikakor ne moremo najti enega samega možganskega centra ali skupine nevronov, ki se aktivirajo, ko doživimo posamezno čustvo. Podobno naj bi bilo tudi z obraznimi gibi, ki naj ne bi bili tako univerzalni, kot se nam morda zdi.

Čustva kot aktiven proizvod možganov

Klasično razumevanje čustev avtorica knjige opiše kot pasivno odzivanje telesa na nove zaznave in misli. Možgani so ves čas pozorni, da morebiti ne bi spregledali katere od nevarnosti, ki prežijo na nas v okolici, ali katerega od za nas potencialno koristnih dogodkov. Ko zaznajo nekaj pomembnega, nas o tem obvestijo prek sprostitve kemikalij, ki vplivajo na naše počutje. Vplive teh kemikalij na naše telo po takšnem klasičnem razumevanju občutimo kot čustva.

Če možgani denimo zaznajo nevarnost, sprostijo stresna hormona kortizol in adrenalin, ki sprožita pripravljenost na beg ali boj. Ko zaznajo nekaj za telo potencialno dobrega, sprostijo kemikalije, kot so serotonin, dopamin in oksitocin, ki vzbudijo ugodna občutja, zaradi katerih smo motivirani, da še naprej vztrajamo na začrtani poti delovanja.

Vendar naj bi bil opis čustev kot zgolj pasivnih odzivov na dogajanje v okolici preveč poenostavljen. Možgani namreč niso sistem, ki se zgolj pasivno odziva na dražljaje, ki prihajajo iz čutov, ampak aktivno ustvarja predstavo sveta, kar pomeni, da napoveduje tudi prihodnje dogajanje v okolici, s čuti pa le preverja, ali se napovedi ujemajo z novimi zaznavami. Možgani neprestano posodabljajo takšen model sveta, ki je sposoben v običajnih razmerah dokaj zanesljivo predvideti, kaj se bo v okolici dogajalo v prihodnje.

Čustva so po prepričanju Lise Feldman Barrett aktiven proizvod možganov. V njih se napovedi dogajanja v okolici združujejo s preteklimi izkušnjami iz spomina in rezultat takšne sinteze občutimo prek spremembe v telesu, ki jo zaznamo kot čustvo. Pravi, da čustva niso univerzalen fiziološki odziv telesa na razmere v okolici, ki bi bil enak za vse ljudi, ampak so konstrukt naših možganov, ki je pogojen s preteklimi izkušnjami, kar pomeni, da lahko enake zaznave v različnih okoliščinah sprožijo povsem različna čustva.

Čustva zato primerja z biološkimi vrstami. Zanje namreč velja, da ne obstaja nobeno notranje bistvo, ki bi bilo skupno vsem organizmom posamezne vrste in zaradi katerega bi bili uvrščeni v isto enoto klasifikacije. Nekaj podobnega naj bi po prepričanju Lise Feldman Barrett veljalo tudi za čustva. Vsakdo jih doživlja malo drugače, pri istem čustvu se vsem ne aktivirajo povsem isti predeli v možganih oziroma iste skupine nevronov, zato je iskanje univerzalnih možganskih slik ali obraznih potez, ki bi bile značilne za posamezna čustva, zanjo povsem nesmiselno početje.

zavedati razkoraka med tem, kako mislimo, da živimo, in tem, kako v resnici živimo. Le tako bomo bolje razumeli vpliv sodobnega življenja na naše zdravje in doživljanje ter živeli in čutili bolje.

KORAKI PREPOZNAVANJA ČUSTEV PRVI KORAK: ZAVEDAJ SE / Vprašaj se: Kaj počnem? Kako se počutim? Kaj je sprožilo čustvo? (1) POZNATI SAMEGA SEBE Kakšen odnos imamo do samega sebe, da ugotovimo, zakaj se nam porajajo določena čustva, npr. želje, strahovi. Pomembno je prepoznavanje in razlaga čustev (2) VEDETI, KATERO ČUSTVO DOŽIVLJATE IN KAJ JE SPROŽIL ČUSTVO Katero čustvo doživljam, s katerim dogodkom ali razmišljanjem je povezano? Ob čim več priložnostih, ko sprejmete nek dražljaj (najbolje, da se osredotočite na dražljaje, ki jih prejmete v odnosih z drugimi ljudmi) se vprašajte: Kaj sedaj občutim? Skušajte si odgovoriti z opredelitvijo osnovnega čustva (npr. sreča, strah, jeza, žalost) Cilj: Vem kaj čutim in počnem. Poznam svoje vrednote, svoje prednosti in slabosti; vem kaj počnem, kaj želim in kako nekaj spremenim. (3) PREPOZNATI VZORCE Osvesti pogosto ponavljajoče izrazne reakcije in vedenja, senzorično doživetje čustev in intenziteto le-teh. DRUGI KORAK: IZBERI/ Vprašaj se: Kako bom to storil? Katere možnosti imam? Naredi, kar želiš narediti – delaj, kar misliš, da je OK. Pri tem pa oceni prednosti in slabosti svojih odločitev. Namesto, da se odzoveš z avtopilotom, vam sposobnost izbire omogoča proaktivno odzivanje. TRETJI KORAK: NAREDI/DELUJ / Vprašaj se: Zakaj to počnem? Ali to želim? Naredi to z razlogom in usmerjeno k cilju. Pri tem vam lahko pomaga empatija: prepoznavanje in ustrezno odzivanje na čustva drugih. Če veš zakaj se odzoveš na nek način, ti je lažje. Vse to lahko počnemo večkrat na dan. Opazujmo drobne obrazne gibe, gibanje telesa, ton in višino glasu, opazujmo komunikacijo med drugimi ljudmi, opazujmo kako vplivamo mi sami na druge in širimo svoj spekter čustev, ki jih doživljamo. Morda bomo ugotovili, da pogosto čutimo jezo, zelo redko pa žalost. Preverjajmo ali je naša intuicija o tem, kaj čutijo drugi, pravilna. Preverimo svoja opažanja pri drugih. Poskusimo opredeliti čustva druga osebe in jih preverimo pri tej osebi tako, da jo vprašamo kaj se dogaja. Npr. »Opazila sem, da me že mesec dni nisi poklicala. Si morda jezna name?«

Maja Mrevlje, perfectbody metoda

p.s.: Če se ti zdi članek koristen in misliš, da bi komu pomagal, ga lahko deliš.

Viri:

zrck.si/images/Dokumenti/CUSTVA_delovno_gradivo.pdf

psy.ff.uni-lj.si/Katedre/PM/gradiva/OMP2-Merjenje%20obcutljivosti%20-%20osnovni%20pojmi.pdf