Ti gre tvoje nenehno hujšanje na živce_


Ti gre tvoje nenehno hujšanje na živce?

Ti gre tvoje hujšanje na živce? Se vrtiš v začaranem krogu? Pri drugih stvareh pa si disciplinirana in vztrajna? Zakaj se to dogaja in zakaj nimaš kontrole, ko gre za hrano in hujšanje? Odgovor na to vprašanje ni samo eden, mogoče se ti razjasni v tem članku:

Kako deluje naše telo?

Čutila – zaznavanje

Ljudje svet zaznavamo s čutili. Čutila ne zaznavajo zgolj svetlobe, zvoka ali okusa ampak mnogo več, npr. pritisk, vibracije, toploto, bolečino, napetost v mišiciah itd. Poznamo specialna čutila, ki jim tako rečemo zato ker je za opravljanje posamezne funkcije razvit specialen organ. Npr. za vid so namenjena očesa, za voh je namenjen nos, za sluh ušesa in za ravnotežje ravnotežni organ v notranjem delu ušesa. Splošna čutila pa so vsa ostala čutila, ki so del samega živčnega sistema ali pa del drugih organov.

Vsa sporočila, ki jih zaznavamo s čutili, se prenašajo po živcih v hrbtenjačo in možgane, kjer jih zaznamo.    Sporočila potujejo   v živčni center (možgani in hrbtenjača) in iz živčnega centra v telo. Telo se nato ustrezno odzove – reakcija.  

specialna čutila

 

jezikom zaznavamo 4 osnovne okuse.

očesom zaznavamo barvo, obliko, razdaljo, gibanje in osvetljenost. Sporočila od očesa potujejo po vidnem živcu v možgane.
ušesom zaznavamo glasne, tihe, visoke in nizke zvoke. Sporočila od ušesa potujejo po slušnem živcu v možgane.
kožo zaznavamo dotik, pritisk, bolečino in temperaturo. Sporočila potujejo po živcih v možgane. Sporočila, ki v telesu vzbudijo refleks, potujejo le do hrbtenjače.
nosom zaznavamo vonj, ki nam lahko pove, kaj se dogaja okoli nas, še preden to vidimo ali slišimo. Lahko nas opozori tudi na nevarnost (požar, uhajanje plina, pokvarjena hrana …). Zaznave potujejo po vohalnem živcu v možgane.

Ko pride informacija preko živcev v možgane, lahko opredelimo pravi vonj, okus, zvok, sliko in kaj tipamo, saj možgani vse informacije obdelajo.

 

Kaj je živec

Živec (latinsko nervus) je snop, skupek živčnih vlaken in služi za prenos informacij med osrednjim živčevjem (možgani in hrbtenjača)  in ostalimi predeli organizma. Preko živčevja potujejo vse informacije iz vseh predelov preko hrbtenjače do možganov.

Motorična živčna vlakna prenašajo informacije iz možganov do mišic in omogočajo premikanje. Preko senzoričnih vlaken se iz čutilnih organov v koži prenašajo občutki za dotik, pritisk, temperaturo in bolečino.

 

koža in živci

koža in živci (obarvano rumeno)

 

Sestava živca:

Živec je snop živčnih vlaken, v katerem so poleg izrastkov živčnih celic še krvne žive in vezivno tkivo.

 

Glede na izvor živca ločimo spinalne živce, ki izhajajo iz hrbtenjače, ter možganske živce, ki izhajajo neposredno iz možganov.

Iz hrbtenjače izvira 31 živcev, iz možganov pa 12. možganskih živcev. Eden izmed njih, 10. možganski živec, je živec vagus.

Živec vagus

Živec vagus je v slovenščini znan tudi kot “klatež” oz. “klateški živec“ je eden izmed 12. možganskih živcev.  Živec vagus je najpomembnejši možganski živec in glavni del parasimpatičnega avtonomnega živčevja.  (več o živčnem sistemu v drugem članku)

 

možganski živci

12. možganskih živcev

 

 

Vagus je najdaljši in najbolj razvejani lobanjski živec, ki izvira iz meduli omblogate ( del možganskega debla) poteka skozi vrat in prsi v trebuh in s svojimi vejami oživčuje, številne pomembne telesne organe, med drugim grlo, žrelo, sapnik, pljuča, srce, žleze, žile (posebej žile nog in rok) in velik del prebavil.

 

vagus živec

vagus živec

 

V meduli oblogati so med drugim tudi vitalni centri, skupine živčnih celic, ki sodelujejo pri avtomatičnem uravnavanju srčnega utripa, dihanja, krvnega tlaka in seveda tudi prebave. Podatke o teh funkcijah medula oblongata pošilja in dobiva po 10. možganskem živcu vagusu.

 

Že leta 1921 je nemški fiziolog Otto Loewi odkril, da je stimulacija klateškega živca znižala srčni utrip s tem, da se je v telesu sprostila snov, ki jo je poimenoval Vagusstoff (v prevodu: snov vagusa). Kasneje so snov identificirali kot acetilholin, šlo pa je za prvi nevrotransmiter, ki so ga odkrili znanstveniki.

 

acetiholin

 

Vagus deluje na organe tako, da s pomočjo sproščanja acetilholina oži bronhije, upočasni srčni utrip, pospešuje in regulira izločanje želodčne kisline in sokov trebušne slinavke, spodbuja in uravnava delovanje žolčnika, skrbi za ritmično  krčenej mišic, ki potiskajo hrano skozi prebavila, uravnava prekrvavitev, (vpliva na krčenje in širjenje žil, kar povečuje prekrvavitev) in izločanje določenih hormonov.

Acetilholin deluje podobno kot pomirjevalo, ki ga lahko sprožite sami preprosto tako, da večkrat globoko vdihnete in dolgo izdihujete. Zavestno izkoriščanje moči vašega klateškega živca lahko ustvari stanje notranjega miru in ukroti vnetja.

 

Kako deluje živec vagus?

 

avtonomni živčni sistem

avtonomni živčni sistem

 

Živec vagus je del avtonomnega živčnega sistema, ki regulira vse telesne funkcije brez našega zavestnega vmešavanja. Ima dve veji: simpatično, ki je odgovorna za »boj ali beg« odgovor organizma in parasimpatično, ki je odgovorna za »počitek in sprostitev« odgovor organizma.

 

obrazni in vagus živec

 

Namen simpatičnega živčnega sistema je, da zmanjša delovanje vseh glavnih organov, sistemov (ko smo v stresni situaciji) – imunski, endokrini, prebavni in reproduktivni sistem. V stanju stresa organizem teh sistemov ne potrebuje, saj vse sile in energijo nameni za boj ali beg. Torej je na dolgi rok takšno stanje živčnega sistema škodljivo.

 

Po drugi strani, pa je parasimpatični živčni sistem odgovoren za našo rast in razvoj. Spodbuja normalno in umirjeno delovanje žlez, prebavil, srca, ledvic, jeter. S tem povezano pa tudi spodbuja naše pozitivne interakcije z okolico, pozitivnim sprejemanjem drugih oseb, umirjeno komunikacijo. Krepi občutek varnosti, sprejetosti, ugodja, dobrega počutja, samozaupanja in samozavesti.

Živec vagus  uravnava telesne procese, povezane z ohranjanjem telesne energije (vnos hrane, prebava, absorpcija hrane). Na drugi strani pa zaradi ohranjanja homeostaze (tj. proces, ki omogoča, da se fiziološki procesi in telesna zgradba organizma kljub večjim spremembam v okolici bistveno ne spreminjajo) simpatično živčevje uravnava odziv boja ali bega.

Vagusni živec ima dva osrednja dela/veji:

1. del,je del živčevja, ki nam omogoča komunikacijo z drugimi in gre k organom NAD trebušno prepono:

srce, pljuča, sapnik, požiralnik, uho, jezik, …

2. del, omogoča dobro prebavo, (rast in razvoj),  ki gre k organom POD trebušno prepono

* jetra, želodec, ledvici, tanko črevo,…

Oba dela lahko znižata srčni utrip, vendar to storita na zelo različna načina.

  1. del vagusnega živca, ki gre mimo srca, ga umiri počasneje in postopoma.
  2. Veliko hitrejši pa je način, ki ga uporablja drug del vagusnega živca. Je sicer hitrejši način, ampak dolgoročno škodljiv za zdravje in je namenjen res skrajnim situacijam. Močno se aktivira, ko je nekdo v šoku ali pade v nezavest. To lahko vidimo v ameriških filmih in nadaljevankah: ko reševalci pridejo na sceno prometne nesreče – skrbijo, da se pogovarjajo s ponesrečencem (aktivirajo zgornji del vagusnega živca – sluh in govor).

 

Vagus deluje tudi na elastičnost ožilja, predvsem zaklopke v venskih žilah, ki se pogosto prehitro širijo, postanejo neelastične, kar zmanjša pretok krvi po venskih žilah in zatekanje nog.

 

Dihanje in živec vagus

Acetilholin (snov vagusa) deluje podobno kot pomirjevalo, ki jo lahko sprožiš sama preprosto tako, da večkrat globoko vdihneš in dolgo izdihuješ. Zavestno izkoriščanje moči vašega klateškega živca lahko ustvari stanje notranjega miru in ukroti vnetja.

Zdrav vagalni tonus prepoznamo po rahlem zvišanju srčnega utripa ob vdihu in znižanju ob izdihu. Globoko preponsko dihanje z dolgimi in počasnimi izdihi je ključno za stimulacijo klateškega živca ter nižanje srčnega utripa in pritiska.

Višji vagalni tonus je povezan z dobrim fizičnim in psihološkim stanjem. Nizek vagalni tonus pa je povezan z vnetjem, depresijo, slabim razpoloženjem, osamljenostjo, infarktom in kapjo.

Vagusni tonus je sposobnost organizma, da z lahkoto »preklaplja« med aktivacijo simpatičnega sistem (boj ali beg) v parasimpatični sistem (počitek in sprostitev). Visok tonus pomeni, da se po stresnem dogodku hitro pomirimo in preidemo nazaj v stanje homeostaze. Nizek tonus pa pomeni, da dolgo ostajamo v stresnem odzivu organizma. To lahko vodi v izčrpanost, nerazpoloženje. Ne preseneča, da je ravno to stanje živčnega sistema povezano s stanji, kot je depresija, posttravmatske motnje, kronične bolečine, avtoimune bolezni, hormonska neravnovesja,..

Kako lahko okrepimo vagusni tonus?

Dihanje je sicer avtonomna funkcija organizma, ki je najlažje dostopna zavestni kontroli. Vse je dvosmerno. Če naš živčni sistem upravlja z dihanjem, pomeni, da tudi mi z zavestnim dihanjem lahko upravljamo naš živčni sistem. Z zavestnim dihanjem se povezujemo z živcem vagusom in s tem tudi s parasimpatičnim živčnim sistemom. Dokazano je, da z dihanjem lahko kontroliramo in nadzorujemo odgovor živčnega sistema.
Zato tudi velja: ko si razburjena, naredi 10 globokih vdihov in izdihov, preden odreagiraš. Pomirimo živčni sistem, umirimo stresni odziv, srce se umiri.

Kaj delaš za svojo dušo:  petje, ples, hoja, joga, vadba, vrtnarjenje, dobra dela, povezovanje z drugimi ljudmi, s katerimi se dobro počutimo, krepitev občutka hvaležnosti, občutek pripadnosti, čuječnost, ljubeznivost, prijaznost… Vse to krepi aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema.

Ali si vzameš čas za te aktivnosti ali enostavno nimaš časa?

 

Polivagalna teorija

 

Polivagalna teorija je dobila ime po živcu vagusu, razvijati se je začela pred dvajsetimi leti pod vodstvom Stephena Porgesa, profesorja psihiatrije z Univerze Illinois v Chicagu.

Avtomatski živčni sistem se po tradicionalni, že več kot stoletje stari razlagi deli na dva dela; simpatični in parasimpatični.

Simpatični del omogoča aktivnost in mobilizacijo (boj ali beg), parasimpatični del pa je odgovoren za umirjeno delovanje, počitek in regeneracijo. Porges je ugotovil, da tradicionalna dvodelna delitev ne pojasnjuje delovanja avtomatksega živčnega sistema dovolj natančno.

Razvil je nov, tridelen model delovanja avtomatičnega živčneg sistema: simpatičnemu in parasimpatičnemu sistemu je dodal t.i. socialni živčni sistemParasimpatični živčni sistem se deli na dva dela: na dorzalni del in ventralni del.

Predvsem pa je pokazal, da gre za hierarhičen sistem strategij odzivanja na izzive, ki nam omogočajo samoregulacijo in nam pomagajo pri ohranjanju varnosti. Tudi če se ne zavedamo (in večinoma se tega ne), naš živčni sistem nenehno presoja, kako varno je naše življenjsko okolje, ali so v njem kakšna tveganja ali nevarnosti. Pri tem ne preverja samo zunanjih okoliščin, temveč tudi notranja telesna stanja. Porges je ta proces poimenoval nevrocepcija. S pomočjo te vrste zaznavanja se naš sistem odloča, kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v ospredju.

Grafična ponazoritev elementov avtonomnega živčnega sistema. Prikaz, katera vedenja in katere telesne rekacije lahko zaznamo ob aktivaciji posameznega dela živčevja.

 

polivagalna teorija

polivagalna teorija – prisluhnem.si

 

Kaj se zgodi v telesu, ko smo (ali pa se nam zdi), da smo v nevarnosti?

Najprej se bo vključil najstarejši del živčnega sistema  – parasimpatični dorsalni del, nato simpatični živčni sistem z reakcijo boj ali beg in nato ventralni del parasimpatičnega sistema.

Če to ponazorimo pri primeru s kačo:

Če na sprehodu nenadoma zagledamo nekaj zvitega, podobnega kači, nam takoj zastane korak (parasimpatični dorsalni del). Preko živcev smo dobili informacijo (sliko) do možganov. Najprej obstanemo (zmrznitev) kajti taka reakcija se je tekom evolucije izkazala za najprimernejšo. Plenilec namreč najbolj reagira na premikanje. S tem si pridobimo čas, da organiziramo najugodnejšo reakcijo: boj ali beg. To se zgodi po podatkih, ko veliki možgani podrobneje obdelajo sliko.

Preden so naši možgani sposobni sliko popolnoma procesirati, avtonomni del živčevja posreduje svoj odziv in aktivira se srce in se poveča število utripov na sekundo, dih nam zastane, poveča se prekrvavitev v mišice in mišična napetost, sprožijo se tudi drugi mehanizmi, ki telo pripravijo na takojšnjo obrambno delovanje.

Ko ustrezni deli skorje v velikih možganih analizirajo sliko bolj natančno in jo primerjajo z drugimi spominskimi sistemi, se začnemo vesti drugače, ker smo po analizi podatkov prepričani, da okoliščine niso nevarne. Začnemo se zavedati reakcije strahu. (Joj, kako sem se ustrašila). Aktiviral se je ventralni del parasimpatičnega sistema, z dihanjem se bomo umirili, mišice se bodo sprostile, srčni utrip se bo nam upočasnil, drugi mehanizmi se bodo uravnali.

 

Socialni živčni sistem:
Sestavlja ga 1. del vagusnega živca  skupaj še s štirimi drugimi možganskimi živci.

Socialni živčni sistem povezuje delovanje naših »socialnih mišic« obraza (oči, ust, srednjega ušesa), vratu in grla s srcem in tudi pljuči.

Ta del vpliva na obrazno mimiko, sposobnost poslušanja in vokaliziranja, torej na sposobnosti, ki omogočajo socialno interakcijo in so življenjskega pomena, posebej za primate in ljudi. Usklajuje dihanje in srčni ritem. Novorojenčku ta sistem omogoča povezovanje s skrbnikom, torej da lahko komunicira s pomočjo vokalizacije in obrazne mimike, pa tudi, da se doji in sesa. Pomirja ga miren glas in nežno zibanje. Socialni živčni sistem omogoča tudi igro. Socialni živčni sistem je najbolj dejaven, ko se počutimo varno in sprejeto.
Če zaznamo nevarnost, se ta sistem sproži najprej tako, da se s pomočjo mišic glave in vratu začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, z obrazno mimiko pa izražamo svoje čustveno stanje in se povezujemo z drugimi. V primeru nevarnosti uporabimo našo »najvišje razvito« strategijo – t.i. socialno angažiranost, kot prvo. Ta del avtonomnega živčnega sistema se je, evolucijsko gledano, pojavil na prehodu iz plazilcev v sesalce in predstavlja razvojno najmlajši del avtonomnega živčnega sistema.

Naslednji mehanizem, t.i. boj ali beg, uravnava simpatični živčni sistem. Vključi se, ko socialno angažiranje ni obrodilo sadov. Ta strategija omogoča mobilizacijo mišično-skeletnega sistema.
Če presodimo, da boj ali beg nista bila možna) se telo odzove z upočasnitvijo srčnega utripa in metabolnih procesov (2. del živca vagus) ter deluje v smeri imobilizacije (oz. pri ljudeh pogosto uporabimo koncept disociacije ali kar zamrznitve). Pri sesalcih se ta mehanizem vključi v življenjsko nevarnih okoliščinah, vidimo ga lahko v situacijah, ko se napadena žival naredi mrtvo. Pri ljudeh se lahko kaže kot otopelost ali odrevenelost, kot stanja izčrpanosti, depresije, na medosebni ravni kot neprisotnost, odmaknjenost ipd. V ekstremnih primerih je ta odziv lahko celo življenjsko nevaren. Je pa ta odziv smiseln, recimo, da ne občutimo intenzivne bolečine. To stanje doživljamo pogosteje, kot si morda mislimo, nam lahko postane navada.

Senzorno-motorna amnezija

 

Refleks ima, tako kot vsak biološki proces, čutno zaznavno in gibalno komponento.

Kadar nam preide v navado – postane nehotena reakcija -, to pomeni, da smo izgubili zavestni nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega istega giba ali gibanja. Takemu stanju pravimo senzorno-motorna ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot  posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom predvsem pomanjkanju časa in prevelikem pritisku ter odgovornosti.

Neprestana izpostavljenost ponavljajočim stresnim dražljajem povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Pogosto do največje izgube nadzora pride pri mišičju osrednjega dela telesa, med medenico in prsnim košem.

AEQ* metoda®  nauči zavedanja sebe, svojih gibov, odločitev in dejanj.

AEQ metoda® je nastala z nadgradnjo klinične somatike (iz lat. clinice znanost o zdravljenju ležečih, ter gr. sôma telo) je preučevanje some, pri čemer soma ni le to, kako sami v prvi osebi dojemamo svoje telo, temveč tudi to, kako ga nadzorujemo. Soma je skupek čutno-gibalnih funkcij, od katerih so nekatere zavestne in hotene (delujejo pod vplivom naše volje) ter smo se jih naučili, druge pa so tiste, ki smo se jih naučili kot otroci, pa nato nanje ‘pozabili’.

 

Vzrok za stanje kronično napetih mišic je izguba zavestnega občutka in nadzora nad mišičnim tonusom. Izgubimo možnost gib kadarkoli ustaviti in narediti nekaj povsem drugega. To stanje povzroči senzorno-motorno amnezija, in se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. Mišice se v zaradi  senzorno-motorične amnezije navadile biti napete in take nato tudi ostanejo, ne glede na to, kako jih poskušamo sproščati. Dolgoročno ne pomagajo niti raztezanje, masaža, kiropraktika ali tablete proti bolečinam. Če želimo težave odpraviti, moramo mišice, ki so se naučile biti napete, kot nepotrebno napete najprej občutiti in se  naučiti, kako jih sprostiti.

 

AEQ metoda® pozna rešitve za spremembo neprekinjene  in nepotreben mišične napetosti. Omogoča jih skozi spremembe v naših možganih oziroma živčnem sistemu in njunem nadzoru nad mišicami in gibanjem. Možgani zaradi senzorno-motorne amnezije ne občutijo zakrčenost in  preprosto pozabijo, kako zakrčeno mišico sprostiti ko njena napetost in krčenje nista potrebna.

 

Kako doseči spremembo?

 

Prvi korak do spremembe je samozavedanje. Opazujte se: svoje misli, strahove, prepričanja, navade, dejanja in tudi svoje nedelovanje. Večina nas verjame, da svoje življenje usmerjamo le mi sami, z lastnimi odločitvami. Je res tako? Večinoma namreč delujemo kot roboti, samozadostno, avtomatsko programirano, pod taktirko starih navad razvitih iz reakcij na čustvene dogodke iz preteklosti.

Izjemno pomembno je razvijati sposobnost občutenja in zavedanja lastnega telesa.

Kontroliramo in izboljšujemo lahko tisto, česar se zavedamo; če zavedanje urimo, lahko dosti bolje kontroliramo misli, besede, dejanja. In gibanje! S somatskim raziskovanjem ne le usklajujemo svoje gibanje, pač pa izboljšujemo učinkovitost svojega  delovanja in življenja.

 

Ko urimo samozavedanje, zaživimo bolj polno, saj bomo najverjetneje postopoma opustili nekoristne in/ali škodljive navade – tako psihične kot fizične. Naše odzivanje bo ustreznejše, pri tem bomo uporabili svoje na novo odkrite potenciale. Človeka oblikujejo dedni material, primarna družina in družba. Prepričanja, navade, vzorci obnašanja in razmišljanja ter informacije naj nas usmerjajo ob naši budnosti: budno spremljajmo naše notranje dogajanje in ravnanje! Tako bomo lažje ugotovili, kateri obremenjujoči vzorci , ki jih tako zvesto izvajamo, sploh niso potrebni. Ko se zavemo posledic slabih navad, se lahko odločimo spremeniti jih. Prepričanja in ravnanja, ki se ujemajo z našimi željami in namerami, nas bodo podprla pri doseganju boljšega nadzorovanja telesa in uma.

 

Kakšna je moja zgodba?

Od malega nisem bila pridna punčka. Skoraj vse česa sem se dotaknila, sem uničila. No, vsaj tako pravi moja mama. Na srečo mi je pri tem pomagal mlajši brat. Uničila sva dosti stvari. Radio, sesalec, računalnik pa verjetno še polno malenkosti. In bila zato seveda kregana. Ampak sem znala biti tudi pridna. Takrat sem ponavadi dobila za nagrado kakšno čokoladico ali sladoled. Ali smo kam odšli na izlet. Potem sem se naučila biti bolj pridna. Hvalili so me, ko sem bila naustrašna. Ko sem se po operaciji noge sprehajala v trgovini v Avstriji, ali ko sem se spustila po strmini na smučišču.
Že od malega sem prevzela številne odgovornosti nase. Tako sem razvila svoj sistem, ko je vse narejeno in ko so vsi srečni, sem tudi jaz srečna in zadovoljna. Bila sem poslušen otrok, zaradi takrat moderne avtoritativne vzgoje pa sem dostikrat poslušala. In takrat je bila moja obrambna reakcija zmrznitev. Tudi v šoli sem vsakič zmrznila. Ko sem morala na glas brati ali govoriti pred tablo, se mi je vrtelo, komaj sem kaj spravila iz sebe. Kontrolke so bile malo lažja zadeva.
Na koncu osnovne šole smo imeli izbor za Miss osnovne šole. Ko sem zmagala jaz, sem slišala opazke na moj račun. Bilo je dosti lepših punc. S tem se je strinjala tudi moja nona, ko sem ji povedala novico. Vprašala je, če ni bilo nobene lepše.
Komaj danes, ko pišem te besede, občutim žalost. Jokati se še ne morem, čeprav bi rada. Komaj danes dojemam kakšen svet sem si zgradila. Kakšno realnost. Ampak sem vesela, da imam zavedanje, da lahko to realnost spremenim.
In kaj ima vse to z hujšanjem?
Od osnovne šole naprej se borim z celulitom, čeprav sem imela pod 50 kg. Najpogostejša fantazija skozi srednjo šolo je bila kaj vse bi si spremenila na telesu, katere lepotne operacije bi si vse dala narediti. V srednji šoli sem šla na pregled k zdravniku, ki se je ukvarjal z hujšanjem. Pri mojih takratnih 47 kilogramih, mi je svetoval liposukcijo. Na srečo je bila mama z menoj in seveda tega ni hotela niti slišat.
Jaz pa sem začela testirati vse možne stvari, da se znebim celulita, da si preoblikujem telo, da se boljše počutim v svoji koži. Na srečo ali žalost, takrat še ni bilo interneta in sem testirala vse zvezdniške trike, vse kaj se je prodajalo po televiziji ali kaj so ponujači kozmetični saloni.
Obisk kopališča je bil prava mora. Kako iti v vodo, da se ne vidi moja zadnjica in moj celulit. Drugače sem bila normalne postave ampak celulit pa mi je delal velike preglavice. Pa moje mehke noge.
Nikoli se nisem rada ukvarjala z športom. Ker sem bolj nerodna. Parkrat sem si zvija prst pri košarki, odbojke nikoli nisem znala igrati, tako da mi je bila športna vzgoja prava muka.
Sem pa začela hoditi na fitnes, ko sem prišla na faks. Vsako leto pred poletjem. Ali po novem letu. Ker z 1.1. bom res  bolj ukvarjala s športom in začela jesti bolj zdravo.
Ker to kaj sem rada jedla, ni bilo zdravo. Maščobe so bile takrat glavni krivec za debelost. Tako so nam pripovedovali mediji. Nič nisem več jedla smetane, masla, jogurti in ostalo je bilo vse z čim manj maščob. Kožo na mesu, vsako drugo pikico maščobe sem odrezala. Da se ne zredim.
Potem sem ugotovila, da se v bistvo rediš od krompirja in riža. Da moraš jesti samo meso oz. čim več proteinov in zelenjavo. No, zelenjave nisem marala. Samo paradižnik in solato.
Sicer nisem bila neki ljubitelj mesa, razen, če se gre za burger ali špagete bolonese. Tako se je moj jedilnik vedno bolj ožal. In brez problema sem shujšala tiste 2 do 3 kili, ki sta me vedno motili. tistih par kilogramov viška je pri moji višini 1.62 metra, takoj skočilo na rit in boke in na moj celulit.
Seveda nisem mogla zdržati takšne diete, zato so bile faze, ko sem si dovolila vse jesti, in pol spet hujšala. Ampak nikoli nisem presegla več kot 5 kg viška (raze v 3 nosečnostih) :). Ampak s 5 kilogrami viška sem se počutila kot, da jih imam 20 več.
Tako me je vodila pot do odprtja centre Perfect Body, kjer sem si skušala preoblikovati postavo s pomočjo aparatov. Ampak samo, ko smo jih testirali. Ker drugače si nisem vzela časa. Saj poznaš pregovor, Kovačeva kobila je vedno bosa? Ja, jaz sem res vedno bila bosa. Kar 10 let. V tem času sem sprobala vse medicinske in aparaturne tehnike za preoblikovanje telesa in odpravo celulita. Telovadila sem tudi. Pred vsakim poletjem. Nikoli nisem mogla razumeti kako lahko ima nekdo šport rad. Kako v tem uživa.
Lani pa se je zgodila sprememba. Nekateri pravijo (no, tudi zdravniki), da je bila izgorelost, jaz pa vem, da je bila transformacija. Preobrazba. Odločila sem se zase. Ker nisem več mogla prenašati vsega, ponavljanja začaranega kroga. Vsakič enako na vseh področjih. Kjub vsemu trudi, pridobivanju znanja, vlaganju energije se nisem premaknila nikamor. Niti z hujšanjem, celulitom, niti z finančnim stanjem.  Želela sem izstopiti iz hrčkovega kolesa, ker sem bila izčrpana.
Ker sem postala pridna punčka. Ki vse uboga. Najprej šefico, potem zaposlene, stranke, partnerja, otroke, prijateljice. Moje vodilo je bilo vse se da, če se hoče in vse lahko sama. In srečna in zadovoljna sem bila, ko je bilo vse okoli mene urejeno. Moj jaz je bil vloga podjetnice, vloga partnerke, vloga mame, vloga prijateljice.
Ampak pri vseh teh vlogah sem se bolj slabo odrezala. Oziroma mi je šlo vedno slabše. Vedno več truda sem vlagala, slabši je bil rezultat. Začela sem še več delat, se še bolj trudit. In začela opuščati vse kaj me veseli. Vedno bolj mi je postajalo vse stresno, vedno bolj sem bila izčrpana. Dokler se ni zgodila odločitev. Ne morem več. Dovolj je. Odločam se zase.
Spominjam se, da sem se zavestno odpravila kupit zlato šalico v Europark. Stala je 10,90 eur. Prej sem jo parkrat gledala, ko sem kupovala darila za druge. Nikoli pa si je nisem kupila. Vedno je bil nek izgovor. Nimam denarja, drugič nimam časa,… In ko sem sprejela odločitev, da je dovolj, sem si šla kupiti zlato šalico. Zame.
Takrat se je začela moja preobrazba. Vse znanje, ki sem ga pridobivala skozi leta, se je počasi začelo sestavljati. Malo po malo. Danes vem, kakšen ogromen preskok sem naredila. Takrat se mi je zdelo, da nikamor ne napredujem. Hotela sem spremembo takoj.
Na srečo je moj beg in moja nagrada čas za učenje. In naletela sem na program, ki je popolnoma fasciniral in mi dal znanje zakaj je sprememba tako težka. Razlaga zakaj, razlaga kaj je potrebno. Kako sem potem sama izvedla. Začela sem znanje dajati v prakso. Dobila neprecenljive izkušnje. Sicer še vedno najprej poskušala sama, ampak si dovolila pomoč mentorjev. In se počasi začela spreminjati.
Danes razumem, da je moja obrambna tehnika in naučena reakcija zmrznitev. Kako pomembno vlogo pri vsem ima živčni sistem in dihanje. Da si lahko z enostavnimi vajami (dihalne in somatične vaje), spremenimo življenje. Da živim bolj polno. Da se ne trudm izognit neprijetnim občutkom ampak jih sprejmem. Da poslušam svoje telo. Kaj rabi. Ker je popolno.

 

Maja Mrevlje, perfectbody metoda

 

Viri in slike:

healthtipsinsurance.com/stories/11613/Cranial-Nerves–Facts.html

druzina.enaa.com/zdravje/stimulacija-zivca-vagus-obcutno-zmanjsuje-vnetja.html

pinterest.com/pin/607211962240128340/?lp=true

dopalights.com/blog/f/light-therapy-on-the-vagus-nerve-and-the-facial-nerve

yoganatomy.com/how-does-yoga-work/

stresistres.si/blog/vsega-je-kriv-zivec-vagus/

prisluhnem.si/polivagalna-teorija/

metta.si/pomen-polivagalne-teorije-za-travma-terapijo-samopomoc/

eucbeniki.sio.si/nit4/1319/index4.html

sportni-genij.si/blog/%C5%A1portno-telo-organski-sistemi-3.-del-zapis-27

keywordprofile.com/VmFzYSBOZXJ2b3J1bSBOZXJ2ZQ

efttappingtraining.com/eft-neuroception-misprogamming-our-danger-system/

aeq.si/osnove_aeq/senzorno_motorna_amnezija/